Veronika (Veronica) je po vsem svetu predstavljena s približno štiristo petdesetimi vrstami. Nekoč je spadal v družino figovcev, pred kratkim pa je bil uvrščen v družino trpotcev. V nekaterih primerih je navedena tudi kot ločena družina vrtnic (Veronicaceae).
Značilnosti Speedwella'
Veronika raste kot enoletna do trajnica. Skoraj vse sorte prezimijo s plazečimi se korenikami, ki spomladi poženejo deset do dvajset centimetrov dolge poganjke z vzpenjajočimi se stranskimi vejami in pokončnimi socvetji.
Listi so nasprotno nameščeni in delno poraščeni s trdimi dlakami. Cvetovi so v grozdastem, zelo kratkopecljatem socvetju, ki nastane v pazduhi lista in se po cvetenju rahlo podaljša.
Posamezni cvetovi se nahajajo v pazduhi majhnega ovršnega lista na kratkih, pokončnih steblih. Običajno svetlo vijolična, redkeje bela, štirikraka krona je sestavljena iz petih zraščenih kronskih listov in na dnu tvori zelo kratko cev.
V obdobju od junija do avgusta vrtnar požene nešteto svojih vijoličnih cvetov in lahko v kratkem času ozeleni neobdelane površine.
Razširjanje
Spidwell je razširjen po skoraj vsej Evropi in Bližnjem vzhodu. Prav tako velja za avtohtono v Severni Ameriki. Pravega vrtnarja (V. officinalis) in bršljanastega vrtnarja (V. hederifolia) manj gojimo na vrtu, ker se močno razširita in veljata za plevel.
Gojijo se vrste, kot sta vrtnica (V. spicata), ki zraste precej višje in lahko doseže višino tudi do štirideset centimetrov, ter vresovka (V.).dillenii), ki izstopa po mesnatih listih in temno škrlatnih cvetovih, raste pa le kot enoletnica. Vendar sta obe vrsti le redko najdeni v naravi in sta zato zaščiteni vrsti.
Gojenje
Veronika uspeva v skoraj vseh tleh. Različne vrste rastline najdemo predvsem na tratah, v peščenih resavah in borovih gozdovih ter na poljih. Najraje ima suho zemljo brez apna na večinoma odprtih legah, čeprav so ugodne tudi delno zasenčene lege.
Ehrenpreis je še posebej primeren za ozelenitev vrzeli ali neobdelanih površin. Tako lahko
- v skalnjakih,
- na sončnih pobočjih in
- med iglavci
biti posajen. Vendar pa ga ni priporočljivo saditi v bližini trate, saj se hitro širi in ga je težko odstraniti s trate.
Enoletne vrste sadimo spomladi na razdaljo približno dvajset centimetrov. Trajne vrste lahko sadimo spomladi in poleti in običajno naslednje leto tvorijo goste preproge. Številne vrste se tudi same sejejo, zato je lahko njihovo širjenje včasih moteče. Predvsem pa mora biti zemlja dobro odcedna in vsebovati malo hranil.
Posebej primerni so za gojenje na vrtu kot pokrivalec tal
- nitasti vrtinec (V. filiformis),
- nemški vrtinec (V. chamaedrys),
- alpski vrtinec (V. alpina),
- brezlistna vrtnica (V. aphylla) in
- Specewell (V. spicata)
Častna nagrada – Care
Ehrenpreis ne potrebuje skoraj nobene nege. Samo enoletne vrste je treba jeseni trgati in kompostirati. Večletne vrste so običajno odporne do minus petnajst stopinj Celzija, zato ne potrebujejo zimske zaščite. Rastline se vselijo po rastni sezoni in spomladi ponovno poženejo.
Če se divje vrste razširijo po vrtu, je to lahko zaznano kot nadležno. Zlasti bršljanolistni vrtnar se rad hitro razširi po travniku in gredicah. V tem primeru ga je treba skrbno odstraniti tako, da ga temeljito izpulimo s koreninami. Začeti je treba zgodaj spomladi, sicer se bo hitro razširil s samosetvijo.
Pri gojenih vrstah na vrtu je treba paziti na zadostno odtekanje vode. V ta namen je lahko koristno, če v zemljo vmešamo gramoz, da preveč vlage ne povzroči gnitja rastlin.
Uporaba
Zel vrtinca vsebuje grenčine, tanine in eterična olja. V preteklosti so zel uporabljali v ljudskem zdravilstvu kot ekspektorans pri boleznih dihal ter protinu, revmatizmu in driski.
